storitve
Moje delo je usmerjeno v podporo živčnemu sistemu, večjo notranjo stabilnost ter globlji stik s seboj.
Delam na nežen, postopen in posamezniku prilagojen način. Sledim tempu vsakega človeka ter podpiram proces zmanjševanja stresa, predelovanja težkih in travmatičnih izkušenj, boljše čustvene regulacije, večje koncentracije ter krepitve občutka varnosti v telesu.
Moj cilj ni le zmanjšanje simptomov, temveč predvsem podpreti človeka pri ponovni vzpostavitvi stika s seboj, razvijanju več notranjega ravnovesja, prisotnosti in povezanosti ter pri ustvarjanju bolj polnega in avtentičnega življenja.
-
Koherentna telesna psihoterapija je pristop, ki ga uporabljam pri svojem delu, saj verjamem, da se naše izkušnje ne shranjujejo le v mislih, temveč tudi v telesu. Zato terapija ni usmerjena zgolj v pogovor, ampak vključuje tudi telesno zavedanje in raziskovanje notranjega doživljanja.
Velik poudarek namenjam regulaciji živčnega sistema in ustvarjanju občutka notranje varnosti, saj prav občutek varnosti omogoča, da se človek lahko začne odpirati in predelovati težke izkušnje.
Verjamem, da telo ni le nosilec stresa ali travme, temveč tudi vir moči, odpornosti in poti do okrevanja. Zato v procesu uporabljam preproste, a učinkovite pristope, kot so zavedanje diha, upočasnjevanje, stik s podlago ter razvijanje občutka prizemljenosti.
Pomemben del terapevtskega procesa je tudi odnos. Trudim se ustvariti varen, sprejemajoč in stabilen prostor, kjer lahko posameznik postopoma razvija nove načine doživljanja sebe in odnosov z drugimi.
Takšen pristop je lahko v podporo pri soočanju s travmo, anksioznostjo, kroničnim stresom, izgorelostjo, depresivnimi stanji, čustveno preobremenjenostjo ali občutkom, da človek ni v pravem stiku s seboj.
Moj cilj ni zgolj zmanjševanje simptomov, temveč podpreti človeka pri razvijanju več notranje stabilnosti, povezanosti in pristnosti v vsakdanjem življenju.
-
Somatic Experiencing® je telesno usmerjen pristop k delu s stresom in travmo, ki ga je razvil dr. Peter Levine. Temelji na razumevanju, da se posledice preobremenjujočih ali travmatičnih izkušenj ne shranjujejo le v spominih, temveč predvsem v živčnem sistemu in telesu.
Ko je človek dlje časa izpostavljen stresu ali preveliki obremenitvi, lahko telo ostane ujeto v stanju napetosti, zamrznjenosti ali stalne pripravljenosti. Zato pri svojem delu ne silim v zgodbo ali podrobno analizo težav, temveč najprej podprem telo pri ponovnem vzpostavljanju občutka varnosti in ravnovesja.
Pri Somatic Experiencing® delam zelo postopno in sledim tempu posameznika. Skupaj raziskujeva telesne občutke, dihanje ter drobne spremembe, ki se pojavljajo v telesu in čustvenem doživljanju. Temu pravimo titracija – to pomeni, da se zahtevnih vsebin dotikava po majhnih korakih, brez preplavljanja.
Pomemben del procesa je tudi orientacija – vračanje pozornosti v tukaj in zdaj ter ponovno vzpostavljanje občutka varnosti v telesu in okolju. Na ta način se živčni sistem postopoma umirja in ponovno vzpostavlja več ravnovesja.
V procesu pogosto opazujeva, kje se v telesu pojavljata napetost in sprostitev. Ko telo dobi dovolj varnosti in prostora, lahko postopoma dokonča obrambne odzive, ki so zaradi prevelike obremenitve nekoč ostali nedokončani. Tako se lahko začne postopoma vračati večja notranja stabilnost.
Pri svojem delu ne izhajam predvsem iz analize problema, temveč iz poslušanja telesa. Verjamem, da telo nosi sposobnost okrevanja in ponovnega vzpostavljanja ravnovesja – potrebuje le varen prostor, postopnost in ustrezno podporo.
Somatic Experiencing® je lahko podpora pri:
• travmatičnih izkušnjah (tudi razvojni travmi)
• anksioznosti in notranjem nemiru
• kroničnem stresu in izgorelosti
• težavah s spanjem
• občutku odtujenosti od telesa
• posledicah dolgotrajnega stresa
• težavah z uravnavanjem čustev
• povečani napetosti in občutku stalne pripravljenostiMoj cilj pri tem pristopu ni vračanje v preteklost ali podoživljanje težkih izkušenj, temveč postopno razvijanje večjega občutka varnosti, več stika s telesom ter več notranje stabilnosti. Ko se živčni sistem začne ponovno uravnavati, se pogosto spontano pojavijo več miru, več življenjske energije in več povezanosti s samim seboj.
-
Neurofeedback je neinvazivna metoda, ki temelji na merjenju in treniranju možganske aktivnosti z namenom izboljšanja samoregulacije živčnega sistema.
Gre za obliko biofeedbacka, pri kateri s pomočjo senzorjev, nameščenih na lasišču, spremljamo električno aktivnost možganov (EEG). Možgani v realnem času prejemajo povratno informacijo v obliki slike ali zvoka, kar jim omogoča, da postopoma prepoznavajo in razvijajo bolj optimalne vzorce delovanja.
Temelj metode je nevroplastičnost – sposobnost možganov, da se učijo, prilagajajo in spreminjajo skozi vse življenje. Neurofeedback ta proces podpira na nežen in neinvaziven način ter spodbuja bolj uravnoteženo delovanje možganskih mrež.
Kako poteka trening?
Med seanso so na glavo nameščeni senzorji, ki spremljajo možgansko aktivnost. Trening običajno poteka ob gledanju filma ali poslušanju zvoka, ki se sproti prilagajata glede na trenutno delovanje možganov.
Ko možgani delujejo bolj optimalno, film ali zvok tečeta nemoteno. Ob zaznanih odstopanjih se signal subtilno spremeni, kar možganom omogoča, da spontano razvijajo bolj stabilne in učinkovite vzorce delovanja.
Trening je neinvaziven, neboleč in ne vključuje zunanjih stimulacij ali vnosa snovi v telo.
Kdaj se neurofeedback uporablja?
Neurofeedback se uporablja kot podporna metoda pri različnih težavah, povezanih z regulacijo živčnega sistema, med drugim pri:
• ADHD (težavah s koncentracijo, impulzivnostjo in nemirom)
• anksioznosti in kroničnem stresu
• depresivnih stanjih
• težavah s spanjem (nespečnosti)
• tinitusu
• čustveni nestabilnosti
• okrevanju po travmatičnih izkušnjah ali dolgotrajnem stresu
• fibromialgiji
• migrenah
• izgorelosti
• avtizmuPogosto se uporablja tudi kot podpora pri izboljšanju kognitivnih funkcij, kot so pozornost, spomin in mentalna vzdržljivost.
Učinki in potek
Učinki se običajno razvijajo postopoma. Pri mnogih posameznikih se najprej izboljšata kakovost spanja in zmanjšanje notranjega nemira, nato pa se postopoma lahko pojavijo večja čustvena stabilnost, boljša koncentracija in večja odpornost na stres.
Ker gre za proces učenja možganov, je za optimalne rezultate običajno priporočena serija več zaporednih treningov.
Prednosti metode
• neinvazivna in varna metoda
• brez zdravil
• deluje neposredno na regulacijo možganske aktivnosti
• primerna za otroke in odrasle
• ne zahteva aktivnega napora med treningomCilj neurofeedbacka
Cilj neurofeedbacka ni odpravljanje posameznega simptoma, temveč podpora splošni regulaciji živčnega sistema.
Ko možgani začnejo delovati bolj usklajeno, se pogosto postopoma zmanjšajo različni simptomi ter povečajo občutek notranje stabilnosti, sposobnost koncentracije, kakovost spanja in splošno dobro počutje.
Metoda je primerna za otroke, mladostnike in odrasle ter ne zahteva aktivnega napora med samim treningom.
Proces
Varnost
ustvarjanje občutka varnosti v telesu in živčnem sistemu
Zavedanje
opazovanje telesnih občutkov, vzorcev, dihalnih odzivov
Preobrazba
trajne spremembe, vitalnost, nov odnos do sebe
Integracija
predelava izkušenj, regulacija živčnega sistema
Obtičalo na "IZKLOPLJENO"
depresija, otopelost čustev
brezvoljnost, občutek mrtvosti
izčrpanost, kronična utrujenost
dezorientacija
odtujenost, disociacija
kompleksni sindromi, bolečina
nizek krvni tlak
slaba prebava
Obtičalo na "VKLOPLJENO"
Tesnoba, panika, hiperaktivnost
Pretirani odziv na presenečenje
Nezmožnost sprostitve, nemirnost
Hipervigilanca, prebavne težave
Čustvena preplavljenost
Kronična bolečina, nespečnost
Sovražnost / jeza
Simptomi neizpraznjenega travmatičnega stresa
(po Peter Levine, PhD)
Obtičalo na "VKLOPLJENO"
Normalno območje
Obtičalo na "IZKLOPLJENO"
Travmatski vrtinec
Pred zdravljenjem
Po zdravljenju
Travmatski vrtinec
Okno tolerance
Proti-vrtinec / Vrtinec okrevanja
Proti-vrtinec / Vrtinec okrevanja
Reka življenja (zavedno doživljanje)
Travmatski odzivi in okno tolerance
Ko doživimo preobremenjujoče ali travmatične izkušnje, se lahko naš živčni sistem ujame v ponavljajoče se vzorce preživetja – v stanje pretirane aktivacije (boj, beg) ali zmanjšane aktivacije (zamrznitev, odklop).
Proces terapije podpira širjenje »okna tolerance« – prostora, v katerem lahko človek varneje ostaja v stiku s svojimi občutki, telesom in sedanjim trenutkom.
S postopnim razvijanjem notranje varnosti se lahko zmanjšuje moč travmatskega vrtinca, hkrati pa se krepi dostop do virov, ravnovesja in sposobnosti okrevanja.